Čezmerno onesnažen zrak

onesnazenje

Onesnaženost zraka je prvi okoljski vzrok prezgodnje smrti v EU, saj zaradi onesnaženosti zraka umre desetkrat več ljudi kot v prometnih nesrečah.
Kakovost zraka v Evropi se je v zadnjih 60 letih bistveno izboljšala. Koncentracije številnih onesnaževal, vključno z žveplovim dioksidom, ogljikovim monoksidom (CO) in benzenom, so se močno zmanjšale. Tudi koncentracije svinca so strmo upadle in so daleč pod mejnimi vrednostmi, ki jih določa zakonodaja. Vendar onesnaženost zraka ostaja glavni okoljski dejavnik, povezan z boleznimi, ki bi jih lahko preprečili, in s prezgodnjo smrtnostjo v EU, hkrati pa še vedno zelo negativno vpliva na velik del evropskega naravnega okolja.
Danes predstavljajo osrednji izziv varstva zraka čezmerne ravni delcev in ozona. Medtem ko je onesnaženost z ozonom v veliki meri posledica čezmejnega transporta onesnaženosti, so vzrok povišanim ravnem delcev predvsem lokalni izpusti.
Čezmerno onesnažen zrak je bil in je še vedno eden izmed najbolj perečih okoljskih problemov Slovenije.
Večina našega ozemlja je slabo prevetrena, pogoste pa so tudi izrazite in dolgotrajne temperaturne inverzije. Zaradi neugodnih razmer za razredčevanje onesnaženosti lahko že nižje gostote izpustov onesnaževal povzročijo čezmerno onesnaženost zraka. Tudi zaradi tega je kakovost zraka v Sloveniji slabša kot marsikje v Evropi, za izboljšanje pa je potrebno intenzivnejše izvajanje ukrepov.

VIRI ONESNAŽEVANJA ZRAKA

Glavni viri onesnaževanja zraka, ki ga povzroča človek, so:

  • izgorevanje goriv pri proizvodnji električne energije in v prometu,
    industriji in gospodinjstvih;
  • industrijski procesi in uporaba topil (na primer v kemični in nekovinski industriji);
  • kmetijstvo in
  • obdelava odpadkov.

 

Okoljska učinkovitost evropske industrije se je v zadnjih desetletjih izboljšala zaradi strožje okoljske zakonodaje in izboljšanja energetske učinkovitosti.
 
Kar dve tretjini vseh izpustov delcev PM10 v Sloveniji posledica kurjenja lesa v povečini zastarelih kurilnih napravah gospodinjstev.
 

Kmetijska dejavnost je tudi vir onesnaževanja zunanjega zraka, predvsem z amonijakom (NH3). Kmetijstvo je daleč največji vir emisij amonijaka (NH3), saj delež emisij tega sektorja znaša več kot 95 odstotkov skupnih emisij v državi v posameznem letu.
Amonijak (NH3) je predhodnik sekundarnih delcev PM2,5 in PM10, ki sta onesnaževala zunanjega zraka s številnimi škodljivimi učinki na zdravje ljudi. Odlaganje amonijaka lahko povzroča zakisljevanje tal in evtrofikacijo naravnih vodnih in kopenskih ekosistemov kar ima lahko za posledico izgubo biotske raznovrstnosti.

 

Promet tudi močno onesnažuje zrak. K izpustom iz prometa največ prispeva cestni promet, zlasti vozila na dizelsko gorivo. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM2,5 in PM10 ter dušikovih oksidov (NOx).

Promet je tudi vir rakotvornega benzena in benzo(a)pirena (BaP). Onesnaževanje z benzo(a)pirenom, katerega poglavitni vir so dizelska vozila, postaja problem, saj so se emisije benzo(a)pirena v EU med letoma 2002 in 2011 povečale za 11%. Dizelska vozila imajo precej višje emisije delcev PM2,5 in dušikovih oksidov (NOx), ki so tudi predhodniki sekundarnih delcev in predhodniki prizemnega ozona, kot vozila na bencin.


ONESNAŽEVALA ZRAKA

Delci PM10, PM2,5

Delci PM10 IN PM2,5 so mikroskopsko majhni drobci trdne ali tekoče snovi, ki so razpršeni v zraku.
 
Delci med drugim vključujejo prah, dim, saje,
delce iz obrabe pnevmatik ter cestišča, delce prsti.
Delci PM10 so delci z velikostjo od 0 do 10 mikrometra, delci PM2,5 pa delci z velikostjo od 0 do 2,5 mikrometra.
 
Učinek delcev na naše zdravje in okolje je odvisen od njihove velikosti in sestave. Manjši delci so zdravju bolj škodljivi.
Do prekomerne onesnaženosti zraka z delci prihaja predvsem pozimi.
Delci (PM10, PM2,5) se uvrščajo glede na izvor med:
 

  • ­primarne delce (so posledica neposredne emisije prahu v
    zrak, npr. iz izpuha vozila pri izgorevanju dizelskega goriva,
    iz dimnika pri kurjenju lesa, premoga,…) in
  • sekundarne delce,
    • ki nastajajo kot posledica kemijskih reakcij med
      predhodniki sekundarnih delcev kot so: dušikovi oksidi
      (NOx), žveplov dioksid (SO2), amonijak (NH3) in
      nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC);
    • za sekundarne delce štejejo tudi delci, ki so se kot odložili na tla in se ponovno dvignejo v zrak, npr. kot posledica prometa ali vetra (resuspenzija delcev).
Na delce so lahko vezane številne škodljive in strupene snovi, kar je odvisno od vira delcev, npr.:

 

  • ­­težke kovine (kadmij, arzen, barij, svinec, cink, živo srebro,
    nikelj, itd.), takšni delci so bolj toksični in povzročijo močnejšo
    vnetno reakcijo v organizmu,
    ­
  • policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH): nekateri od njih so
    rakotvorni in poškodujejo dedni material.

Prizemni ozon (O3)

Ozon sestavljajo trije atomi kisika.
V stratosferi, to je višje ležeča plast ozračja, nas ozon ščiti pred nevarnim ultravijoličnim sevanjem Sonca.

V najnižji plasti ozračja, v troposferi, je ozon pomembno onesnaževalo (prizemni ozon), ki negativno vpliva na zdravje ljudi in škodi ekosistemom.

Ozon v prizemnih plasteh je posledica zapletenih kemijskih reakcij med predhodniki plinov, kot so dušikovi oksidi (NOx) in nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC) ob prisotnosti sončne energije (UV sevanja). Pri njegovem nastanku imata svojo vlogo tudi metan (CH4) in ogljikov monooksid (CO).

Zrak je onesnažen s prizemnim ozonom predvsem poleti.

ONESNAŽEVALO PRIZEMNI OZON (O3) JE MOČAN IN AGRESIVEN OKSIDANT. VISOKA KONCENTRACIJA PRIZEMNEGA OZONA V ZUNANJEM ZRAKU LAHKO RAZJEDA MATERIALE, ZGRADBE IN ŽIVO TKIVO.
PRIZEMNI OZON (O3) ŠKODI TUDI RASTLINAM, POSLEDICA JE MANJŠI KMETIJSKI PRIDELEK IN MANJŠI PRIRAST GOZDA.
V človeškem telesu povzroča vnetje pljuč in bronhijev. Ob izpostavljenosti ozonu se naše telo bojuje proti vstopu ozona v naša pljuča. Ta refleks zmanjšuje količino vdihanega kisika. Manj vdihanega kisika pa pomeni, da mora naše srce več delati. Zato je za ljudi, ki imajo obolenja srca in ožilja ali dihal, kot
je na primer astma, izpostavljenost visokim koncentracijam ozona izčrpavajoča ali celo usodna.